po sončnem zahodu

se trgajo oblaki...

vrane na strehi

avgustovski dež
zapleten v ograjo
suh list

oblačno nebo
slakov cvet
na pol odprt

krajši dnevi
trsje se upogne
k svojemu odsevu

za tovornim vlakom
seme osata
pristane na tirih

večerno sonce
senca drevesa raste
na obledelem opažu

njegove besede...

metulj

z razcefranim krilom

prometni zastoj

polž pokuka čez

betonski zid

konec poletja
čolni se počasi
polnijo z dežjem

srečam staro znanko
sonce osvetli
rjaveče liste

toliko dela
vrane si sledijo
v letu prek mesta

kako dolgo še
bo ta list zbiral
dežne kaplje
pobarvam si lase
ob koncu poletja

miren popoldan
pero drsi preko
potopljenih oblakov

po nevihti
si muha mane nožice
na rjasti strehi

nevihta se pripravlja
oblaki počasi požirajo
lunin srp

predmestna hiša

sonce in veter rišeta vzorce

na zaprta vrata

veliki šmaren
čakam na
zeleno luč

*

a note: i am not catholic nor do i belong to any belief system but i hope this senryu would work with the photo regardless

odjek korakov
vrabček izgine
v koruzi

sunek vetra
vrbine veje usklajene
z valovi

oblačen dan

čebela se zadržuje

na zlati rozgi

dežne kaplje
mravlja išče zavetje
med cvetovi

pozabljeni spomini
strmim v odsev
v luži

soparen popoldan
kos otrese dež
z bezgovih jagod

nekatere cvetlice
so šle v seme...
poletni travnik

popoldanski veter
cvet osata
ziblje čebelo

slepa ulica
svetloba se spušča
po starem zidu

opoldanski zvonovi
zadnji krajec počasi
potone v krošnje

oddaljen zvok
letalskih motorjev
kanja kroži
v termiki

gosti oblaki
vrana preiskuje
vrh svetilke

poletni zahod
lastovka poškropi
svoj odsev

apologies for less than excellent photo... in this case haiku came first while i was watching martins dart about the pond, skimming the surface, touching their reflections. this pic was the best i could manage at the time...

mestna vročina
vetrič kodra oblak
v reki